CELIAKIJA

Celiakija je avtoimunska bolezen. Je posledica uživanja glutena, saj so posamezniki, ki imajo celiakijo, nanj preobčutljivi. Kaj je gluten in katera še druga bolezenska stanja, povezana s preobčutljivostjo na gluten, poznamo ter kaj je brezglutenska dieta, smo se dotaknili že v prejšnjem članku, do katerega lahko dostopate tukaj.

Po podatkih Slovenskega združenja za celiakijo je v Evropi in Sloveniji prevalenca celiakije približno 1 %. Žal pa še vedno obstaja velik delež ljudi, pri katerih le-te še niso odkrili. Razlog za nezadostno prepoznavo je predvsem to, da približno polovica obolelih nima klasičnih simptomov, temveč imajo nespecifične znake pomanjkanja hranil ali pa simptomov sploh nimajo. Po drugi strani pa se je diagnostika celiakije v zadnjih letih močno izboljšala, saj se je znatno povečalo zavedanje o širokem spektru bolezenskih znakov, povečala pa se je tudi diagnostična natančnost zaradi novih, visoko občutljivih in visoko specifičnih markerjev. Povečan pojav celiakije pa je pričakovano v porastu tudi zaradi povečane prehranske porabe pšenice in njene večje razpoložljivosti ter nizkih stroškov.

Patogeneza bolezni

Celiakija je dedna bolezen. Kljub temu pa imajo pomembno vlogo pri razvoju bolezni tudi okoljski dejavniki, med katerimi je seveda najpomembnejši gluten. Simptome celiakije pa lahko pospešujejo tudi nekateri drugi dejavniki, kot so operacije prebavil, nosečnost, visok odmerek oz. prezgodnji izziv glutena pri otrocih in virusne okužbe.

Posledice nezdravljenja celiakije ter konstantna izpostavljenost glutenu so lahko hude in se najbolj očitno kažejo predvsem na sluznici tankega črevesa. To privede do motenj v absorpciji hranil, saj se črevesne resice, katerih naloga je povečanje absorpcijske površine, zelo zmanjšajo. Pride lahko do tako imenovane ”ploske sluznice”.

Spekter občutljivosti na gluten in simptomi

V preteklosti je celiakija veljala za otroško bolezen, kljub temu pa jo pogosto diagnosticirajo tudi v odrasli dobi.

Pogosti simptomi pri otrocih vključujejo 

  • drisko
  • bruhanje
  • razdražljivost ali apatijo 
  • anoreksijo 
  • nenapredovanje v rasti, pridobivanju oz. ohranjanju telesne mase

Pogosti simptomi pri odraslih

  • izguba telesne mase
  • driska
  • malabsorpcija in anemija zaradi hudega pomanjkanja železa 
  • v najhujših primerih, če celiakije ne zdravimo, pa lahko pride do ti. ”celiakalne krize” – tetanije, hemoragične diateze (nagnjenost k nenormalnim krvavitvam) in edemov.

Kot že prej omenjeno v veliko primerih celiakije ne odkrijejo oz. je diagnoza bolezni zapoznela. Razlog za to je, da se celiakija lahko pojavi tudi z blagimi oz. redkimi simptomi.

Drugi simptomi in znaki celiakije, ki niso klasičen sindrom malabsorpcije: 

  • ponavljajoče se bolečine v trebuhu
  • napenjanje
  • nizka mineralna gostota kosti
  • osteoporoza in njene posledice
  • periferna nevropatija
  • intelektualno poslabšanje
  • epilepsija zaradi možganske kalcifikacije
  • hipoplazija zobne sklenine
  • ponavljajoče se ustne afte
  • amenoreja
  • zapoznela menarha (prva menstruacija)
  • neplodnost pri ženskah in moških
  • ponavljajoči se splavi
  • artritis in drugi simptomi sklepov
  • nepojasnjeno blago do zmerno zvišanje serumskih jetrnih encimov

Posamezniki z višjim tveganjem za pojav celiakije

Višje tveganje za pojav celiakije imajo sorodniki obolelih, osebe s sladkorno boleznijo tipa I, osebe z dermatitisom herpetiformis, osebe z avtoimunskimi boleznimi ščitnice ter osebe s selektivnim pomanjkanjem protiteles razreda IgA. Verjetna (vendar ne popolnoma dokazana) je tudi povezava med celiakijo in avtoimunsko boleznijo vezivnega tkiva, IgA nefropatijo, kronično vnetno črevesno boleznijo in Downovim sindromom.

Diagnosticiranje

Diagnozo opravi zdravnik. Navadno se za začetni korak pri diagnosticiranju celiakije odloči za krvni oz. serološki test, pri katerem se v krvi išče specifična protitelesa. Klasičen pristop za diagnozo celiakije pa vključuje dokazovanje značilnih histoloških ugotovitev z biopsijo tankega črevesa, čemur sledi klinična remisija (začasno izboljšanje bolezni), potem ko bolnik preide na dieto brez glutena. Tudi Evropsko združenje za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) priporoča diagnosticiranje z endoskopijo zgornjih prebavil in biopsijo sluznice tankega črevesa. V nekaterih primerih, pri otrocih in mladostnikih z jasnimi simptomi celiakije in visoko koncentracijo protiteles v krvi, pa odobravajo postavitev diagnoze tudi brez endoskopije in biopsije.

Kaj storiti ob potrjeni diagnozi celiakije?

Posameznik, ki je diagnosticiran s celiakijo mora takoj na strogo doživljenjsko dieto brez glutena. Trenutno je to edini zares učinkovit način zdravljenja. Glavni razlog za priporočanje odstranitve glutena iz prehrane je predvsem preprečevanje poznega razvoja malignih obolenj. Na splošno se klinično izboljšanje doseže že v nekaj tednih po prenehanju uživanja glutena, poškodbe sluznice pa izginejo 1-2 leti po začetku zdravljenja. Ker pa imajo pogosto bolniki s celiakijo tudi spremljajoče se pomanjkanje encima laktaze zaradi poškodb epitelijskih celic v črevesu (to pomanjkanje ni enako kot pri laktozni intoleranci), se svetuje v prvem obdobju zdravljenja tudi izogibanje mleku in mlečnim izdelkom.

PRENESITE SI SEZNAM NEDOVOLJENIH IN DOVOLJENIH ŽIVIL PRI CELIAKIJI

Preventiva?

Do sedaj še ni jasnih dokazov za preventivo pred celiakijo. Obstaja pa verjetnost, da bi podaljšano obdobje dojenja in postopno uvajanje glutena v prvem letu življenja lahko zmanjšalo tveganje za razvoj celiakije v otroštvu. Prav tako tudi NIJZ svetuje postopno uvajanje majhnih količin živil z glutenom med 6. in 7. mesecem dojenčkove starosti, ko je le-ta še dojen, saj na tak način zmanjšamo tveganje za pojav celiakije.

Avtorici:

  • Ajda Strnad, MSc
  • Nina Stropnik, pripravnica